Leopold Mandić, ki goduje 12. maja, se je rodil leta 1866 v Hercegnovem (Boka Kotorska) kot dvanajsti otrok v družini.

Njegovo krstno ime je bilo Bogdan. Kot šestnajstleten je stopil v kapucinski red v Vidmu (Udine) v Italiji v okviru beneške province. Pri preobleki je dobil redovniško ime Leopold. V Benetkah je bil leta 1890 posvečen v duhovnika.

Iskanje osebnega poslanstva p. Mandića znotraj kapucinskega reda je bilo prežeto z ekumenskim duhom, zato se je želel tudi vrniti v domovino z namenom, da bi na terenu gradil mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Predstojniki mu tega zaradi krhkega zdravja niso dovolili. Kljub temu je nekaj časa preživel na ozemlju sedanje Republike Hrvaške, in sicer v Zadru (1890) in dobro leto (1906/1907) tudi pri nas v Kopru. Od leta 1907 do smrti leta 1942 je bil spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Nekaj časa je bil tudi vzgojitelj mladih redovnikov, vendar se je vedno znova vračal v spovednico.

Za p. Leopolda Mandića velja, da je bila njegova spovednica kraj izjemnega pričevanja in mučeništva obenem. Od jutra do večera so jo oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega »uspeha« je bila v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal spovedance. Takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu v uslišanje izročali prošnje. Papež Pavel VI. (1963–1978) ga je leta 1976 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. (1978–2005). Ko je papež orisal njegov lik, je omenil, da se je njegovo življenje odvijalo brez velikih zunanjih del; bilo je preprosto življenje ljubezni do bližnjega. Ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina. Kot spovednik je bil ves poglobljen v Boga. Iz te življenjske povezave je črpal tudi vitalno moč za duhovno vodstvo ljudi.

Iskan spovednik, zazrt vedno v zedninjenje kristjanov

Izmed vseh kapucinskih spovednikov nam je sv. Leopold Mandić najbližji. Blizu nam je, ker je bil doma na Balkanu, blizu ker je živel v naši dobi, blizu ker so naše cerkve in samostani njemu posvečeni. V Padovo so ljudje radi romali: od l. 1263 na grob sv. Antona, od 1909 do 1942 so se hodili spovedovat k p. Leopoldu Mandiču; po l. 1942 pa romajo na grob sv. Antona in sv. Leopolda. Ta dva velika svetnika sta gosta v Padovi: sv. Anton je iz Portugalske, sv. Leopold pa iz Hrvaške. Oba sta želela drugje delovati: sv. Anton kot misijonar v Afriki, sv. Leopold na Vzhodu za zedinjenje kristjanov. Se pa dopolnjujeta: prvi je bil veliki pridigar, drugi odličen spovednik. Sv. Leopold Mandić se je rodil v Herzegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, drugače pa je bil obubožal. Mati je bila globoko pobožna, za kar ji je bil sv. Leopold vedno zelo hvaležen. Bogdan je bil zelo inteligenten, dober, pobožen. Poznal je le dom, cerkev in šolo. Ni se udeleževal iger in zabav. Kapucini že od l. 1688 majhen hospic v Hercegnovem, ki je pripadal beneški kapucinski provinci. Ko se je s 16 leti prijavil za semenišče, so ga kapucini poslali v Videm. Z 18 leti je bil že v noviciatu v Bassanu del Grappa. S 24 leti je bil v Benetkah posvečen za duhovnika. Od l. 1897 do 1900 je bil predstojnik v Zadru, 1905–06 vikar v Kopru, 2 leti spovednik v Thienah. Od l. 1909 do 1942 je bil spovednik v Padovi. Vmes je bil 10 mesecev interniran v južni Italiji, 1 mesec l. 1923 je bil na Reki. To je nekako zunanji okvir njegovega bogatega življenja.

Iskan, razsvetljen spovednik
Predstojniki so hitro uvideli in tudi sam je dobro vedel, da je zanj najbolj primerna služba spovednika. Ker je imel govorno napako, ni mogel jasno govoriti; ker ni imel pravega nastopa, bil je le 1,35 m velik, ni mogel nastopati kot govornik. Rad pa je sprejel in je z vso ljubeznijo 33 let opravljal službo spovednika. V službi najbolj potrebnih, grešnikov, je bil najprej po raznih krajih, od l. 1909 pa v padovi skozi 33 let. To službo je opravljal z velikim čarom zaradi svoje kulture, ponižnosti in svetosti življenja. K njemu ni prihajalo samo preprosto ljudstvo, ampak in zlasti intelektualci in aristokratske osebe: profesorji in študenti, škofijski kler in redovne osebe. Spovedoval je dnevno tudi 10 do 12 ur. Vsi so mu bili dobrodošli, še zlasti duhovniki. Duhovniki so mu vračali to ljubezen, saj se je udeležilo njegove zlate maše nad 500 duhovnikov (22. sept. 1940); ob pogrebu pa so hoteli nositi njegovo rakev. Lepo opisuje to njegovo delo prof. Ezio Franceschini s katoliške univerze v Milanu.”Takšno je bilo življenje p. Leopolda: zaprt v spovedno celico od par m2 je kljub boleznim, mrazu, vročini in utrujenosti nenehoma sprejemal spovedance, ki so prihajali predenj s težo grehov, težav in potreb in to potrpljivo in dobrohotno, vedno z živo pažnjo in z iskanjem primernih besed za vse, tudi 10 do 12 ur na dan, brez prestanka, počitka, niti v dnevih pred smrtjo. Imeti vsak dan prenovljeno živo žejo po dušah, razsvetljevati jih z božjo lučjo, pretvarjati lastno življenje v darovanje za druge in podarjanje Boga in vse to preprosto in vedro, to je bilo življenje p. Leopolda.” Predstojnik ga je nekaj dni pred smrtjo, ko se je vlekel po hodniku, da bi šel spovedovat, poslal nazaj v celico, češ naj zdaj le počiva. P. Leopold je, ves zdelan od let, še bolj pa od svojih bolezni, pokleknil in prosil na kolenih in z odprtimi rokami: “Pater, usmilite se me; treba bi bilo storiti še toliko dobrega!” Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti, pri odhodu se mu je često zahvalil. Včasih se je opravičil.”Pravijo, da sem preveč dober. Oh, božje usmiljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.” Vsi spovedanci poveličujejo njegov “edinstven sprejem”, “neverjetno potrpežljivost”, “fini čut, ki se nikoli ne vznemirja”.”Zaupajte, dajem vam malo pokore, drugo bom opravil jaz sam.” Molil je ponoči.”Moram opraviti pokoro namesto svojih spovedancev”. Največja pokora je gotovo bila, da je moral prebiti negibno ves dan v spovedni celici, ki je merila 2,65 x 1,70 x 2,50 m višine. Njegova pokora je bila tudi to, da je moral biti tu v Padovi, čeprav ga je privlačil Vzhod, da bi tam lahko delal za zedinjenje kristjanov. Zaupal je nekomu: “Za sedaj res ne morem zbežati iz Padove: hočejo da sem tu. Vendar se počutim kot ptica v kletki. Moje srce je vedno onkraj morja.”

Redke ure zunaj “kletke”
Vsako jutro je maševal na stranskem oltarju Brezmadežne. Molil je njen Mali oficij in več rožnih vencev. Občasno je romal k Mariji, materi zdravja, ki se časti v bližnji župnjiski cerkvi sv. Križa, ali pa k Carigrajski Mariji, ki so jo častili v baziliki sv. Justine ali pa je šel na vrt v Marijino kapelico in okrasil njen kip s kakšno rožico. Julija 1934 je romal prav Francijo v Lurd, kjer je bil izredno zadovoljen, ker je bil “priča čudovitih reči”. Včasih je stopil iz spovednice v cerkev in se je približal kakšni ženi, ki je bila v blagoslovljenem stanju, da jo je opogumil, blagoslovil in ji zagotovil svoje molitve za srečen porod. Včasih se je približal otrokom, se jim sladko nasmehnil, jih ljubkoval in jih blagoslovil. Večkrat je šel v mesto obiskat kakega bolnika bodisi na privaten dom ali pa v bolnišnico: pa tudi bolnike v samostanu je rad obiskoval. On, zdravnik duš, je visoko cenil zdravnike. Nje je spodbujal k ljubeči skrbi za bolnike. Rad je govoril zdravnikom z bolnikom: “Bog je zdravnik in zdravilo.” V presledkih med spovedovanjem je pisal pisma prijateljem, spovedancem in svojim duhovnim otrokom. Ohranjenih je 220 pisem, ki so večinoma kratka in so lep dokaz, kako rad je gojil čut prijateljstva s posamezniki. Definitivno ga je potegnila iz njegove “kletke” šele zadnja kratka bolezen, rak na požiralniku.

Vedno imam Vzhod pred očmi
Tako je pisal leto dni pred smrtjo (14. 2. 1941) iz Padove. Okoliščine so ga pripeljale v Padovo. Postal je kapucin in duhovnik v Padovi, ker so pač v njegovem rojstnem kraju delovali italijanski kapucini. Ideal p. Leopolda je seveda bil, da bi doma deloval kot apostol edinosti. Zato je takoj po novi maši prosil predstojnike, naj ga pošljejo na Vzhod kot misijonarja edinosti. Ti so bili v zadregi zaradi njegovega krhkega zdravja in govorne napake. Nekajkrat se je vendar zdelo, da bodo njegovi veliki načrti uspeli; takrat ko je l. 1897 prišel v Zadar, nato še v Koper in na Reko, vendar so številni spovedanci pri predstojnikih dosegli, da se je moral vrniti v Padovo v spovednico. Izgleda, da mu je Bog sam razodel to poklicanost za Vzhod. Dne 18. junija 1937 je napisal na Listič: “Letos obhajam 50 letnico, odkar sem prvič zaslišal božji glas, ki me je pozval k molitvi, in delu za vrnitev ločenih bratov h katoliški skupnosti.” Na lističih in podobicah – skupno jih je 66 – je p. Leopold pogosto pisno v latinščini obnavljal svojo obljubo, kateri je včasih dodal še prisego, da hoče kot apostol delovati za edinost z Vzhodom, oziroma za “rešitev svojega naroda”, “za svoje brate”, “za rešitev svojega ljudstva”, da “bo ena čreda in en Pastir”. Prvi listič nosi datum 17. december 1905, zadnji pa 27. junij 1941. Polagoma mu je Bog dal spoznati, da je njegov Vzhod, njegov misijon, v spovednici v Padovi. Takrat je presrečen zapisal: “Vsaka duša, ki me bo prosila za spoved, bo moj Vzhod!” Spoznal je, da s tem ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje one na Vzhodu.Zato si je zadal kot nalogo, da bo v spovednici ravnal tako, kot če bi v resnici deloval za edinost z drugimi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal tolažbe, sprejel s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.Bog je p. Leopolda klical med vzhodne narode. Pokorščina ga je zaprla v spovednico. Isti Bog, ki mu je jasno odprl pot, se je zdelo, da mu jo je zaprl. Toda ne, bila mu je odprta na svojski način. Ne samo v spovednici. Dne 19. oktobra 1935 je napisal: “Z obljubo se zavežem: vsakokrat ko bom maševal, naj gre ves sad svete maše za vrnitev vzhodnih ločenih bratov k katoliškemu edinstvu, kolikor me pri tem ne veže pravičnost ali ljubezen.P. Leopold seveda ni mogel imeti v času pred koncilom tako jasnih pojmov o tem, kako gojiti dialog z drugimi kristjani, vendar je nosil v srcu zdravo jedro ekumenskega duha.

Blažena preselitev
P. Leopold je imel močno voljo do življenja: rad je delal, reševal, rad bi si bil še mnogo zaslužil. Govoril je: “Več ko bomo naredili na svetu, več zaslug si bomo pridobili za nebesa, več prispevali za rešitev duš. Nebes nam nihče ne bo vzel.” “Rojeni smo za delo, spočili se bomo v nebesih.” “Duhovnik mora umreti od apostolskih naporov; ni druge smrti, ki bi bila vredna duhovnika.” Kapucinskim klerikom v Vidmu, ki so mu čestitali za zlato mašo, je zaupal: “Rojeni smo za delo. Največje veselje je, če lahko delamo. Prosite Gospoda Boga, da bi umrli od apostolskih naporov.” Gospod je uslišal p. Leopolda, saj je spovedoval in daroval sv. mašo do 29. julija, do dneva pred smrtjo. P. Leopold je vedno imel velik strah pred smrtjo. Najbolj se je bal pravične sodbe božje. Na predvečer ga je še enkrat prevzel ta strah, a pomiril se je rekoč: “Gospodar življenja hoče tako. Zgodi se po njegovi volji. Samo da bi bil usmiljen z menoj.” Dne 30. julija 1942 je p. Leopold vstal zgodaj, molil je ob 6. 30 se je oblekel za maševanje; nenadoma pa je padel, izgubil zavest. Odnesli so ga v posteljo. Namesto maše je zdaj dokončeval daritev življenja. Vdan v božjo voljo je prejel maziljenje in molil skupaj z brati Pozdravljena Kraljica; ob zadnjih besedah pa je končal svoje sveto življenje. Dočakal je 76 let, od katerih je preživel v redu 60, kot duhovnik pa 52 let. Pri veličastnem pogrebu je bila navzoča vsa cerkvena in svetna oblast in vse mesto. Vsi so bili prepričani: “To je bil svetnik!” Pri p. Leopoldu je bila privlačna njegova čudovita dobrota, njegova skromnost, njegova svetost. Nestrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev l. 1963. Ljudje so začeli na veliko romati na Leopoldov grob. Dokaz: do zdaj so častilci p. Leopolda popisali 320 debelih knjig, od katerih ima vsaka po tisoč velikih strani. To je prava knjižnica človeškega gorja pa tudi zaupanja. Pavel VI. je razglasil l. 1976 za blaženega, Janez Pavel II. pa za svetnika 16. oktobra 1983.