Troedini Bog, ki vse ljudi prisrčno ljubiš; nauči tudi nas, da Te bomo ljubili popolno in vselej, posebno v težavah. Pomagaj nam nositi svoj križ v duhu pokore in ljubezni. Naj nam bo Božja služabnica Cvetana Priol priprošnjica v vseh naših potrebah. Sveti Troedini Bog, prosimo Te, da Božja služabnica Cvetana Priol doseže čast oltarja in bomo v njej imeli novo vzornico in priprošnjico. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Molitev za beatifikacijo
Vsemogočni Bog, Oče luči, od tebe prihaja vsak dober dar; hvala ti za Božjo služabnico Cvetano, ki je svoje življenje darovala za Cerkev in je tudi v bolezni in v trpljenju zvesto služila Tvojemu klicu. Podeli ji čast oltarja, da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ in v upanju na vstajenje gradili tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Kratek življenjepis
Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka) globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Ribarič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, za tem pa je postal direktor tamkajšnjega Inštituta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obiskovale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je nato vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem često piše v svojem dnevniku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir, kasneje je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Proti koncu leta 1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.
Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. "Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem," piše njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906–1984), "je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973." Ta križev pot, ki ga je ona imenovala 'moj misijon', se je začel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj –, ki jim je Cvetana pravila 'sestrice'.
V teh tednih je dozorela njena odločitev: "Hočem se žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem."Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče Topolščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih 'misijona' vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapisala: "Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi." Nekaj časa je šlo kar dobro, čeprav ji 'vsakdanja doza trpljenja' nikoli ni manjkala. V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhovne višine, kakor pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v začetku marca 1953.
"Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov." Leta 1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske upokojitve leta 1969. Potem je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonije in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. 8. 1973.